knjiga, ki sem jo prebrala na dušek
brala celo noč do jutra
Slikarka Tinca Stegovec, ki se je rodila leta 1927 v Beli krajini, očetu Primorcu in mami Štajerki (večino življenja pa preživela v Ljubljani), se zdaj s svojimi spomini uvršča v neveliko družbo žensk, ki so na večer življenja sedle za mizo in opisale svoje zanimivo življenje, z besedami narisale svoj avtoportret. Njeno ubesedeno romanje za lepoto je nastalo tudi zato, ker se avtorica s čopiči, iglami in rezili zaradi zdravja ne sme več izražati. V pisani besedi upodobljeni svet ima veliko stičnih točk s tistimi prizori, ki so ovekovečeni v njenih grafikah: elegantne poteze, kot bi življenje zadrževalo dih, mogoče se je pravkar zgodilo nekaj tesnobnega, mogoče se bo čez hip … Marsikaj je dvoumno in samo napol izrečeno. Tudi tišina ima poseben zven.
Knjiga, ki se me je zelo dotaknila, saj gospo Stegovčevo poznam odkar sva skupaj v komisiji UGS. Gospa se me je tudi sicer dotaknila s svojo milino in rafinirano intelektualnostjo, ki jo hote ali nehote izžareva, najbrž tudi zaradi (kot sedaj vidim) težkih preizkušenj v življenju. Skozi njeno pisanje toliko lažje razumem mojega očeta, ki sicer tako rigoroznih šikan s strani komunističnega režima ni doživel, bil pa je, prav tako kot ona, persona non grata in zato so z njim vedno delali kot z drugorazrednim državljanom (kar se je prenašalo tudi na nas otroke, ki nismo bili deležni privilegijev drugih otrok - vrstnikov - pravovernih komunističnih staršev). Trdno upam, da mu bo ta krivica nekoč popravljena (pe čeprav post mortem), saj si njegovo delo to gotovo zasluži. Čeprav se z gospo Stegovčevo v večini njenega pisnega razmišljanja zelo strinjam, pa moram priznati, da sem, kar se tiče Cerkve (kot hierarhične oligarhije), jaz do nje močno kritična. Žal predobro poznam mnoge slabe lastnosti njenih najvidnejših predstavnikov, da bi ji, kot instituciji, lahko tako slepo zaupala. Nenazadnje na račun prenekaterih njenih požrtvovalnih članov (katere osebno poznam), ki so z odrekanjem svojemu življenju in z vesoljno Ljubeznijo do vseh ljudi, prinesli pot v Življenje marsikomu.
Vsekakor mi je od cele knjige najbolj ostal v mislih nasvet dr. Trstenjaka, ko ji je svetoval: "Če hočete pozabiti, morate odpustiti." V tem vidim osnovno bistvo problema ločevanja na take in drugačne, ki se v slovenskem prostoru vleče že od druge svetovne vojne dalje. Dokler ne bomo odpustili vsak pri sebi, v svojem srcu in se s tem pomirili, ne bomo pozabili. Začeti (in odpustiti) je namreč mogoče le pri samem sebi.